LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (13): Špela Sevšek Šramel in Miha Kragelj


K letošnji glavni temi Lirikonfesta sva pristopala iz prevajalske perspektive in lastne izkušnje s kolektivnim prevajanjem slovaške poezije. Že sam način prevajanja v paru je zastavljen drugače kot samostojno prevajanje, saj omogoča sprotno refleksijo posameznih fragmentov, poglobljeno komunikacijo in sveže prevodne rešitve, ki so podvržene dvojnemu potrjevanju, naknadno pa še morebitni konzultaciji z avtorjem. Pri vsem tem nama je v veliko pomoč najina dvojna perspektiva, položaj »znotraj« slovaške kulture, v katero sva poglobljena in z njo v neprestanem stiku, in pogled »od zunaj«.

Pri izboru poezije sva izhajala iz nama že poznanih slovaških avtorjev, med katerimi sva na koncu izbrala poezijo Kataríne Kucbelove in Mariána Milčáka. Oba sta uveljavljena avtorja (ob poeziji in prozi velja omeniti tudi esejistiko in literarnovedne refleksije) in sta za svoje delo prejela več nagrad, obenem pa so tudi teme, ki jih nagovarjata, zanimive in aktualne. Osrednje mesto pri samem prevajanju predstavlja torej že sam izbor poezije, njeno (pre)poznavanje, raziskovanje in branje. Pri tem je zanimiva primerjava, kako (ne)izpostavljena je slovaška sodobna poezija, ki ima kot poezija že sama po sebi zožen krog bralcev. Njeno prisotnost je moč zaznati na različnih festivalih, literarnih natečajih in v literarnih revijah (npr. Fraktal, Vertigo, Vlna), manj pa je prisotna na policah slovaških knjigarn. Pri tem pa ne gre spregledati dejstva, da tudi na Slovaškem obstajajo specializirane založbe, ki imajo v svojem programu izdajanje sodobne slovaške poezije kot tudi prevodne poezije.

Prevajanje slovaške sodobne poezije ponuja različne izzive, ki so tako kulturne kot jezikovne narave. V kolikor sva pri kulturnih odtenkih, ki so pogojeni z zgodovinskimi danostmi, dokaj prepričljivo našla primerne vzporednice v slovenskem okolju, pa sva pri jezikovnih rešitvah morala biti bolj pazljiva in iznajdljiva, saj je pri obeh pesnikih mogoče najti bogato metaforiko, večplastnost in odprtost pesmi. V kategoriji najtrših prevajalskih orehov so se znašli posamezni frazemi (npr. neprekrivnost/izjemna produktivnost iztočnice »glava«) in večpomenske besede (ekspresivnost, konotacije, pogovornost), ki imajo v ciljnem jeziku morda le en pomen oz. imajo nekateri pomeni tudi povsem drugačne reference.