LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (16): Marij Čuk

Redki pesniki so tako pametni, jaz zagotovo ne, da bi vedeli. Poezije ni treba obvladati, razumeti, imeti je na povodcu. Poezijo je treba čutiti. V najbolj drobnih vsakodnevnih rečeh. V sanjah. Samotah in hrupu, tišini in prisotnosti. Povsod. Čutiti poezijo, čuditi se verzom, metaforam, mislim. Čutenje in dotik besede sta čudežni samodejni napoj razumevanja poezije, sebe in sveta. Nezavednost? Mogoče. V poeziji začutim lepoto in resnico. Nezavedno, a prisotno. Realno v tem razdrobljenem svetu nasilja.

Kaj je nepresežnost? V poeziji ne more biti nepresežnosti, ker je poezija ne prenese. Nepresežnost je puhlost votlosti. Poezija je vedno presežna. Polna. Nova. Sveža. Povedna. Je slutnja časa. Preteklosti, sedanjosti, prihodnosti. Poezija lahko menja svoje obleke, barve, izraze in slog, ne zamenja pa svoje kože, pod katero bije srce. Poezija je ljubezen. To čustvo večnosti je srž poezije. Ljubezen biti in bivanja. Dajanje in prejemanje. Obup in sreča.

Poezija izreče vse, ne mara neizrečenosti. Poezija na novo odkriva, kar je bilo že odkrito in za kar smo bili prepričani, da je bilo v popolnosti raziskano in obvladano. Poezija preseneča s kirurškim seciranjem duše posameznika, družbe, sveta. Zato osvešča in postane najvišja etična kategorija. Poezija je življenje, kakršno bi morali živeti. Poezija ni nič novega. Ni odkritje tople vode. Slogovni pristopi se spreminjajo, srčika in bistvo ostajata ista. Tudi v slovenski poeziji. Tudi v novoustvarjalnih literarnih okusih, ki niso nič drugega kot drugačna podoba iste zgodbe.