Tonja Jelen: »Esej 4-ih« (esej o literarnem papagajstvu za Lirikonfest 2025)

Letošnji esej o papagajstvu bi lahko navezala na predlansko temo. Podoba papagaja, ki ga je poustvarila umetna inteligenca ob koncu predavanja Vida Stropnika, me je spomnila, kako nedolžna otroška igra ali prispodoba papige postane grožnja umetnosti. Ali je torej tudi že sam umetnik papiga, je posnetek posnetka, podoba podobe samo posnemanje nečesa že vidnega ali napisanega ali prebranega? Je ujeti neki trenutek in ga spesniti samo in zgolj že doživeto?

Ob letošnji izbrani štirici bi raje najprej poudarila, kaj jim specifično narekuje njihovo pesniško izražanje, ki pa seveda ni papagajstvo. Prej lahko predstavlja njihove značilnosti, ki pa jih je mogoče primerjati z različnimi literarnimi referencami. Že postmodernizem je lahko bil znak papagajstva, ampak ni bil. Ponuja eno od možnosti, kaj narediti z določeno umetnino in kako o njej premišljevati v drugih okoliščinah in z drugih vidikov.

Petra Bauman se znajde v praspominu prednikov in prednic. Pesnica s posebnim občutkom zgradi podobo strica, dedka, ki se izriše kot tipičen predstavnik na pol minulega časa. Živeč na vasi, ujet z načinom oblačenja in samega življenja nas spomni na moder predpasnik in neko počasno zajemanje časa, ki se ni merilo v poplavi sodobne tehnologije. Tudi z vidika vnašanja pravljičnosti je občutek znanega, ampak to ni metoda papagajstva. Je svojstven način, s katerim kot bralka zaznavam pesniški subjekt v različnih pesmih. Kot osnova vsemu pa je to podoba čarovnice, ki se globoko usidra. Svet šamanstva, preroškosti je malce zbadajoč, kajti svet bi radi ustrojili po določenih zakonitostih, ki se pa ne morejo izogniti pradavnosti in lastnim občutkom posameznice. Ko od otroka, ki ga dojemajo kot lepega, malega angela, lahko dobimo milost in mir, saj P. Bauman pretaka iz najbolj marginalnih in zasmehovanih delov največjo lepoto. Kot motiv volkulje, ki hrani zapuščeno in se ga za vedno spominja prav s poezijo. In seveda s statusom vračke, boemke in pesnice, ki si to dovoli biti.

Jože Štucin predstavlja skozi svoje pesmi naravo. V osnovi je velik pomen dal haikujem, kar pa je stopnjeval v preostale pesmi, ki so kot daljši momenti iz narave. Zvoki, slike, opazovanja so šušljanje, ki jih subjekt zaznava in enači s samim življenjem. Človek je kamen, ki je prav tako pomemben. Vse to je kot album fotografij pesmi, ki vzbujajo asociativen niz občutij, prav posebnega vzdušja, ki me spreleti in prevzame med branjem Štucinove poezije. To ni papagajstvo sveta ali mojstrov haikujev, to je poslanstvo in dar, kako današnji svet ujeti v verzi in jim dajati to zenovsko podobo in brezčasje. Prav to je pri Štucinovi poeziji moto, namreč ujeti posnetek posnetka, mu dati čar, kot da je najbolj vsakdanji trenutek najbolj svet in najlepši. Pesnik ne želi spregledati ničesar – motivni drobci, znani iz narave in vsakodnevnega razpoloženja, prikličejo popolnoma znano in varno podobo, izvir, h kateremu se greš odpočit kot bralka in ne samo kot sprehajalka in popotnica, ki uzre belo čapljo.

Goran Gluvić poezijo dojemam kot proces nastanka, kot prabit, iz katere izhaja subjekt. Poezija predstavlja delo, ljubezen, situacijo. Vse troje je preplet razmislekov in posebne spoštljivosti: denimo motiv subjektovega očeta, ki se skrbno pripravlja na konec sveta, ni nekdo, ki bi očeta rad o čem poučil, pač pa ga pusti v njegovem prepričanju, saj se v njem popolnoma dobro znajde. Prav tak je pesnik sam – če poezija še ni dozorela, je tudi ne bo napisal. Vse ima svoj čas – kot ljubezen, pri kateri priznava, da tudi sam ne razume vsega. To je poezija krika o lažeh, cenenosti in vseh sprenevedanjih, ki jim ni videti konca. Subjekt pa želi ostati zavezan k pravičnosti, sebi in lepoti. Provokativno razkazovanje trivialnosti bi lahko nakazala o načinu pisanja šund literature in kriminalk. Pesnik temu ne prizanaša, kot tudi ne vsej hiperprodukciji in zlaganosti nekoga, ki je nekaj drugega, za kar se predstavlja.

Tatjana Pregl Kobe nas povabi v zadnji zbirki Pisan cvet na vrtu belih rož v svet številnih misli njenih prijateljic in ustvarjalk. Ali je to papagajstvo? Zagotovo ne. Njeno poezijo razumem kot poklon vsaki izmed prebranih, poslušanih ali ugledanih skozi slike. To so impresije lastnih videnj, ki pa se lahko posplošijo in postanejo obče. Ker v vsakem izmed nas je nešteto podobnih izkušenj, pa naj bodo samo videne preko filmov – kot je denimo cirkus – ali pravzaprav občutene. Pesnica suvereno izpiše občutenje, za katerega želi, da traja čim dalj časa. To lahko postane večnost. Kajti nemir in jabolko sta nenehna dediščina, ki naj bi jo vsi nosili s sabo in se z njima borili.

Smo dediči in dedinje (literarnega) sveta in za to letošnja bera izbrank in izbrancev čaše nesmrtnosti daje zanimive iztočnice o odzivu na svet v izpisani poeziji ni papagajstvo. Je izvirna v svoji izreki in prepričljiva v tem, kaj vse – katere vzorce, podobe, občutenja – lahko prepoznamo. To sta moč in naloga poezije.

In kaj nato pomeni nadaljevanje v osmerico? Cvetka Bevc nas v svoji najnovejši poeziji staplja s pariškim in nekdaj domačim okoljem. Kako kolektivni občutki postanejo, ko skozi verze vnaša iskanje domačnosti novega mesta, torej Pariza, v katerem je začela živeti. Utrinki umetnikov, razkošje motivov mesta so kot znova videne podobe. In to je prej mojstrovina, kot golo posnemanje navdušenja nad Parizom. Tudi krik po želji, sli po življenju je nujen – pesnica mora preživeti že čisto na začetku, da lahko zdaj ustvarja. In tu je ta moč, ki se ves čas pojavlja v poeziji Cvetke Bevc.

Marija Čuka ne smem spregledati kot lucidnega prinašalca globokih vpogledov na sredini dogajanja. A to ni poročevalec – je pesnik, ki precizno vnaša drobce motiv mačk, pripetljajev, to ni papagajstvo že napisanega. Marij Čuk z opaženim spretno vnese občutenja, vzdušje – pa naj gre za dve možnosti, ločnost, sever ali jug, tja ali sem, vedno je nekaj, kar pesnik vidi, opazi in daje možnost pesniškega preživetja. Tudi ko nastopi melanholija, jo je treba preživeti.

Anja Zag Golob se v svoji liriki sprehaja po svetovih čutenja, čutil, bližnjih. Vse natančno razgradi in sestavi nazaj – bi to lahko bila razgradnja imperija že znane poezije? Zag Golob ji daje svojo globino, zvočnost, odbiranje črk do novih besed in njihovih primerjanj. S tem zraste v svojstven svet, ki ga je moč odkrivati preko drobnih podob in slišanega.

Aleš Jelenko se v svoji poeziji poigrava s stvarnostjo, razumom, medbesedilnostjo. To so odmevi prebranega, videnega, razmišljujočega. Literarni subjekt se vrača k prvinski govorici, ki postaja dvojna, saj z zadnjo objavljeno zbirko Terra incognita ni več samo mislec. Je čuten, drzen tudi drugje, čemur se je v prejšnjih zbirka otepal. Kot da začenja z novo govorico, ki mu je prej bila druga. A nikoli tuja. Slavljenje življenja pri pesniku postane nekaj najbolj pristnega in svežega.

Papagajstvo v današnji predstavljeni poeziji ni dokazano, kajti imenitna poezija, o kateri govorim, priča o avtoricah in avtorjih, ki imajo svojo lastno govorico, pri čemer in vsaka svoje specifike in lastnosti. Govoriti papagajščino v poeziji je zgolj posesivna želja ali, kot sem napisala v svoji refleksiji, odziv in navdušenje nad prebranim in začetno pisanje v poeziji. To ni globoka govorica, to ni odmev, ki ostane. Je hipni odziv, ki ne traja in težko doseže Parnas.

• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (1): PETER ZUPANC in LIU YINGYING
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (2): BRANKO GRADIŠNIK
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (3): PETRA BAUMAN
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (4): GORAN GLUVIĆ
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (5): TATJANA PREGL KOBE 
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (6): JOŽE ŠTUCIN
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (7): EDELMAN JURINČIČ
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (8): DEJAN KOBAN
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (9): ZORAN PEVEC
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (10): MATEJ KRAJNC
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (11): IVAN DOBNIK
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (12): KLARISA JOVANOVIĆ
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (13): ANJUŠA BELEHAR
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (14): EWALD MURRER (Michal Wernisch)
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (15): ŽELJKO PEROVIĆ
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (16): AIDA ŠEČIĆ NEZIREVIĆ
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (17): MARLENA GRUDA
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (18): MILAN FRIDAUER
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (19): BOJAN SCHWENTNER
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET (21): PIA POGORELČNIK
• LIRIKONFESTOVIH ENAINDVAJSET: IVO STROPNIK